Marijan Arhar: »Konec tedna grem domov!«
Marijan Arhar: »Konec tedna grem domov!«
http://24kul.si/marijan-arhar-konec-tedna-grem-domov
sporočila slovenskih škofij 6/2017
MARIJAN ARHAR (DMZ – LJ)
Ne da bi vedel, je v četrtek v bolnici sam preroško
napovedal svoj odhod. »Jutri bom šel domov, tako so
rekli zdravniki,« je dejal nadškofu, ko ga je ta obiskal.
Mislil je pač na Vincencijev dom pri Marijinih
sestrah v Štepanji vasi, kjer je zadnje čase prebival.
Drugo jutro, 5. maja 2017, ko naj bi ga rešilec odpeljal,
pa ga je smrt na hitro odpeljala v drugi, dokončni
dom, k Očetu. Rojen leta 1930 je tako do smrti
zbral skoraj 87 let.
Tudi drugače je bilo v njegovem življenju nekaj
presenetljivih danosti. V duhovnika je bil posvečen
pri tridesetih, da bi pričal, kako vztrajen je Bog, ko
kliče. Čeprav je vseskozi čutil tiho željo, da bi postal
duhovnik, so ga razmere usmerjale drugače. Po
tedanji osnovni šoli je med vojno hodil v nemško
šolo. Po koncu vojne je emigriral in leto in pol živel
v Italiji. Ko se je vrnil, je moral najprej med vajeniško
dobo napraviti še tedanjo nižjo gimnazijo, ker
mu nemške niso priznali. Tako mu je ta dala vsaj to,
da je dobro znal nemško in je kasneje redno uporabljal
nemško literaturo za pripravo pridig. Postal pa
je tapetnik. Tudi od tega mu je ostalo veselje, da je
znal potrpežljivo sedeti in plesti gobeline in okrasne
blazine. Ko je odslužil vojaščino – ker je imel državno
maturo, je služil le leto in pol –, je prosil za vstop
v semenišče. V tistem času je prijateljeval z mežnarjem
pri frančiškanih, ki mu je pomagal v mladostnem
iskanju poti. Ni šel k frančiškanom, vendar
je frančiškovsko duhovnost vzljubil in jo tudi kot
škofi jski duhovnik gojil in v Frančiškovem svetnem
redu leta 1991 tudi napravil zaobljube. Odtod najbrž
njegova osebna skromnost, ki se je je učil nato še v
samoti župnišč, kjer je prebival.
Semeniška leta so že nakazala njegovo težnjo
k ponotranjenosti. Ni imel želje, da bi izstopal ali
zbujal pozornost. Ko je urejal marijanski stenčas, je
bilo videti, da ne teži za velikim, ampak išče drobne,
zdrave misli.
Ko je bil leta 1960 posvečen v mašnika, je najprej
kot semeniški duhovnik hodil v Kamnik in Mekinje.
Kot kaplan je bil tri leta na Vrhniki in devet mesecev
v Trebnjem. Zatem je šel za župnijskega upravitelja
za pet let na Gozd nad Kamnikom, potem pa je za
enajst let sprejel župnijo Tunjice, od koder je upravljal
Šenturško Goro. Dostikrat je peš rinil tja gor,
kakor da je vse, kar je povezano z njegovim delom,
povsem samoumevno. V njem je bila neka prostodušnost,
da ni tehtal teže in zahtevnosti poklicnega
dela. Dobro je poznal sam sebe; čutil je, koliko lahko
naredi, in to mu je bilo dovolj. Kot da bi mu v zavesti
odzvanjalo novomašno geslo: »Zgodi se tvoja volja.«
V njem je bila res neka vdanost v razmere, v katere je
bil postavljen, in ni bilo čutiti nobene nervoze, niti
težnje po uveljavitvi ali uspešnosti. Zato je deloval
neverjetno mirno. Ko je bil poslan v Črni Vrh in je
tam ostal devetintrideset let, se je znal pošaliti: »Nič
me ni strah, da bi me tukaj kdo hotel izpodriniti.«
Samoto Črnega Vrha pa so mu začeli napolnjevati
ljudje, ki so potrebovali posebno pomoč. V začetku
leta 1998 je bil imenovan za eksorcista ljubljanske
nadškofi je. Tudi v to delo se je poglobil z vso resnostjo,
študiral in hodil na seminarje, a bolj kot strokovno
znanje mu je pomagal zdrav moralni čut, lastna
preprosta pa trdna vernost in molitev. Prihajali
so tudi iz Hrvaške in ga tudi vozili v Zagreb. Čutili
so njegovo domačnost, kar potopljenost v Boga, zato
so imeli zaupanje vanj in v vpliv njegove molitve. Ob
njih se je naučil lastne težave mirno prenašati in ne
drugih obremenjevati z njimi. Veliko je molil tiho
v sebi, pa potrpežljivo čakal na sad molitve. Rad je
spremljal romarje tudi že pri osemdesetih in potem
ure sedel in spovedoval. Ni veliko govoril, znal je na
kratko povedati bistveno, kar je bilo ljudem vodilo.
Še bi ostal, a zaradi poškodbe je moral začasno
v Duhovniški dom, vendar le toliko, da je okreval,
nato pa je pet let živel kot hišni duhovnik pri Marijinih
sestrah v Štepanji vasi. A tudi tu so prihajali
ponj za delo eksorcista, ko jih doma ni mogel
sprejemati. Kljub resnobnosti se je včasih pošalil na
račun svojega dela in dejal: »Non est pax impiis.«
Tako je počasi sam zorel. Navadil se je biti sam, je
pa dobro spoznal naravo ljudi, njihove značaje in
navade. Nikoli se ni čutil pomembnega, vendar se
je dobro zavedal, kakšno moč nosi v sebi po milosti
Boga.
Njegov pogreb, ki je bil 9. maja 2017, na pokopališču
domače župnije Ljubljana – Šentvid, je odseval
zaupanje in hvaležnost ljudi, ki so poprej prihajali
k njemu s svojimi posebnimi stiskami. Pokopal ga
je nadškof msgr. Stanislav Zore OFM ob navzočnosti
duhovnikov in številnih vernikov. Ob pokojnem
duhovniku Marijanu je mogel pokazati na nekatere
poteze duhovniške osebnosti in poklica. Tako zdaj
ta sin posestnika in tesarja, tapetnik in duhovnik
počiva v rodnem Šentvidu med svojimi domačimi.
Naj si dobro spočije za dan vstajenja.
A. S.
