DOMOV K OČETU
S. MARIJA JOŽEFA ZALOŽNIK
Rojena 9. 5. 1921, ž. Polhov Gradec, sedaj Črni vrh.
Umrla 12. 10. 2015 v Parizu
v 95. letu starosti in
v 65. letu poklica hčere krščanske ljubezni (usmiljenke)
»Uči me, Gospod, svojo pot,
vodi me po ravni stezi.« (Ps 27)
S. Marija Jožefa se je rodila v župniji Črni vrh v družini z devetimi otroki. V njej se je naučila pravih krščanskih vrednot, ki so jo oblikovale v močno osebnost, sposobno živeti in braniti svojo vero. Naučila se je tudi ljubezni do dela, pozornosti do drugih, veselja do delitve ter ljubezni do Boga in bližnjega, ki je bila značilna v njenem življenju.
Zaradi razmer v domovini se je vsa družina zatekla v Kanado, kjer so kot izseljenci doživeli vsakršne preizkušnje, težave, trpljenje. Toda seme, ki gaje Gospod zasejal v rodovitno zemljo njenega srca je vzklilo in obrodilo sad. Slišala je Božji klic in nanj odgovorila. 29. aprila 1951 je v materni hiši v Parizu vstopila v Družbo hčera krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega ali usmiljenk. Vstopila je z željo, da se vrne v domovino, v domačo provinco, ko bo to mogoče. V semenišču (noviciatu) se je poglabljala v Božjo besedo ter v duha, karizmo in spise ustanoviteljev. Kot je sama povedala, je bila srečna v tem času vzgoje, ki ga je doživljala v gorečnosti in notranjem veselju.
31. avgusta 1952 je prejela stanovsko obleko usmiljenk. Ta obleka je bila zanjo znamenje služabnice ubogih, nosila jo bo tudi, ko bo vstopila v dvorano praznovanja Jagnjetove svatbe. V svoji velikodušnosti je bila pripravljena iti tja, kamor bi jo Gospod poslal, četudi do konca sveta, pripravljena zapustiti vse in hoditi za Gospodom.
Najprej je bila naprošena za delo v lekarni materne hiše. Ta služba zahteva natančnost in obzirnost, pa tudi potrpežljivost za razumevanje sester, ki v zibelko Družbe prihajajo iz vseh dežel in govorijo različne jezike. S svojo bistroumnostjo, srcem in voljo se je prilagodila svoji službi in je v začetkih doživljala vsakdanje binkošti, kjer se vsi sporazumevajo z jezikom ljubezni in brez pomote!
»Učenka farmacije« je bila molčeča, govorila je s premislekom, modro in razsodno, zato so jo sestre zelo cenile. Nobene usluge ni odklonila. Ko je v lekarni po določenem času prilagajanja postala samostojna, se je natančno ravnala po zdravniških navodilih in je brez zamude preskrbela potrebna zdravila.
»Hči krščanske ljubezni ni ne od tu ne od tam, pač pa od povsod, kjer jo Družba potrebuje za služenje ubogim«, je dejal sv. Vincencij. Tako je s. Marija Jožefa leta 1964 skupaj z dvema slovenskima sestrama odpotovala v Toronto. Leto dni so tam delale na slovenski župniji, nato so se vrnile. S. Marija Jožefa je spet poprijela za svoje delo v lekarni materne hiše.
Imela je srečo, da je skoraj vse poklicno življenje živela v materni hiši Družbe in bila vsak dan navzoča pri molitvi in sv. maši v kapeli, kjer se je leta 1830 mladi sestri Katarini Labouré prikazala Brezmadežna in ji naročila kovati svetinjo z vzklikom: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.«
Z globoko pobožnostjo je s. Marija Jožefa molila za vse, ki so se ji priporočili v molitev in obenem neumorno delala. Čas pa se v svojem neizprosnem teku ne ustavi; leta so minevala in tudi sestra Založnik – tako so jo namreč mnogi klicali – je postajala onemogla.
21. marca 2009 je bila sprejeta v skupnost ostarelih in bolnih sester. S smehljajem je zapustila lekarno in svojo dotedanjo skupnost, kjer je preživela skoraj vse življenje. Kot vse drugo, je tudi to sprejela iz Božjih rok. Njena delavna narava pa je še vedno našla sredstvo, da je pomagala pri poslanstvu kapele v pošiljanju čudodelnih svetinj po svetu.
Potem ko so veliko delale, se roke hčere krščanske ljubezni sklenejo k molitvi. S. Marija Jožefa je zdaj še več molila zlasti za sestre, ki po širnem svetu lajšajo trpljenje, posebno pa za misijonarke. Kako rada je še šla v kapelo čudodelne svetinje ali pa se pridružila sestram v kapeli bolniške stavbe pri sv. maši in molitvi.
Kadar so prišle v Pariz sestre iz domače province na duhovne vaje ali vincencijanski tečaj, so jo zadnja leta rade obiskale v njeni bolniški sobi, kjer je s svetinjami polnila male vrečke. Vedno se jih je razveselila, vedno jih obdarovala s svetinjami in rožnimi venci.
Bila je povezana z domačo provinco, vedela je, kaj vse so sestre doživele in pretrpele in se je veselila, da so si po povojnih dogodkih opomogle. Večkrat je v domovini obiskala sestre in svoje domače, vendar se je vedno vračala v zibelko Družbe – v Pariz. Posebno ji je bilo v veselje, da se je leta 1982 lahko udeležila nove maše sožupljana lazarista, dr. Stanka Gerjolja.
Jeseni 2015 je nepričakovano imela možgansko krvavitev. Nezavestno so jo odpeljali v bolnišnico, kjer se iz nezavesti ni več prebudila. V Marijinem mesecu oktobru se je preselila v večnost. Pogrebno mašo je mašnik začel z besedami:
»Danes nas je v kapeli zbrala s. Marija Jožefa Založnik, da jo bomo pospremili v njeno poslednje bivališče. Pri sv. maši se bomo spomnili njenega prihoda v nebesa, kjer jo Gospod sprejema po dolgem in lepem življenju, katerega konec je določil On. In zahvalili se bomo nebesom za vse dobro, ki ga je na zemlji mogla storiti za širjenje nebeškega kraljestva.«
Pri prošnjah za vse potrebe so se sestre zahvalile za njeno lepo in dolgo življenje, popolnoma darovano Bogu v ponižnosti, preprostosti in ljubezni, življenje, ki je izžarevalo vero, dobroto, ponižna vsakdanja dela. Zahvalo so strnile v prošnjo za današnje uboge, za Družbo, za zaupen pogled v prihodnost …
Po sv. maši so jo pospremili k počitku na pokopališče Montparnasse v Parizu, kjer že množica usmiljenk pričakuje vstajenja.
Sestra Maria Jožefa, veselite se pri Bogu in prosite, da bi današnji svet znal ceniti duhovne vrednote in bi tako spoznal, kje je prava sreča, ki vodi v večno veselje!
Kapela čudodelne svetinjev Parizu, Rue du Bac 140
